Z IPA Gorenjsko v Cinque Terre

Jeseni je IPA Gorenjska organizirala izlet v Italijo, v Cinque Terre. Ti kraji so že po svoji lepoti in slovesu znani kot vredni ogleda, zato ne čudi, da so kmalu po objavi vsi sedeži v avtobusu bili rezervirani.

Potem, ko smo v zgodnjih jutranjih urah odrinili iz Slovenije proti Italiji, smo na poti skozi Italijo prečkali dežele Furlanija, Benečija in Emilija-Romanja.

Po nekaj vmesnih postankih smo se za prvi ogled ustavili v Toskani, v mestu Lucca.

Lucca leži v ravnini, ki se nagiba proti Tirenskemu morju. Mesto je znano po še vedno odlično ohranjenem  renesančnem obrambnem obzidju dolgem 4 km.

Mesto za sabo ima nekaj tisoč let zgodovine. Ustanovili naj bi ga Etruščani  daleč pred našim štetjem.

Še danes so lepo vidne prvine rimskega mesta (ulice Cardo in Decumanus, ki se sekata na Forumu, ostanki Amfiteatra itd.). Mesto je znano po bogati kulturni dediščini. Lucca je rojstno mesto slavnih skladateljev Giacomma Pucinija in Luigija Boccherinija.

Po ozkih mestnih ulicah smo se sprehodili do glavnega trga Piazza San Michele, nekoč rimskega Foruma. Na njem kraljuje veličastna cerkev posvečena Sv. Mihaelu.

Sprehodili smo se do okroglega trga Amfiteatro, ki je zgrajen na mestu rimskega amfiteatra. Pogled na v elipso razporejene ozke in visoke hiše je res nekaj posebnega.

Sprehod smo nadaljevali po ozkih ulicah. Seveda, ni manjkal niti tradicionalni italijanski kapučino. Če pa smo si privoščili kozarček vina, je ob njem vedno bil postrežen bogat prigrizek, skorajda malica.

Svojo pot smo nadaljevali proti Pisi. Pot od avtobusnega postajališča do trga, kjer stoji slavni poševni stolp, je dobesedno okupirana z uličnimi prodajalci, ki so za majhne denarje ponujali zapestne ure, dežnike, očala… Skoraj neverjetno je, kako je to blago poceni. Seveda, o kakovosti ne bomo izgubljali besed.

Na trgu se je okoli znamenitega poševnega stolpa gnetla množica turistov iz celega sveta. Pri tem sta čudoviti stavbi stolnice in baptisterija bili skorajda prezrti.

Nekateri smo sledili jekleni navadi obiskovalcev Pise in se povzpeli na poševni stolp.

Obisk stolpa je pod strogimi varovalnimi ukrepi. Na stop ni mogoče vzeti nahrbtnika ali torbe. Pred vstopom v stolp je vsak obiskovalec podrobno pregledan z detektorjem kovin. Vsebino žepov je bilo treba pokazati. Z namenom, da bi preprečili gnečo na ozkih stopniščih, je obisk stolpa možen samo v skupinah, ki jih spuščajo v določenih časovnih presledkih.

Stopnice na stolp so gladke, izrabljene in spolzke in vse niso enako visoke. Zato je pri hoji vseskozi potrebna pozornost.  Nagnjenost stolpa je nekaterim med hojo po spiralnih stopnicam povzročala slabost in nelagodje. Trud je bil poplačan s čudovitim razgledom z vrha stolpa. Poseben občutek je zbujalo zgodovinsko dejstvo, da je tukaj Galileo Galilei izvajal svoje slavne preizkuse v zvezi z gravitacijo.

Potovanje tega dne smo zaključili v mestu Forte dei Marmi, kjer smo se nastanili v udobnem hotelu.

Forte dei Marmi je sicer majhno obmorsko mestece s komaj nekaj tisoč prebivalcev. Ime mesta dobesedno pomeni »marmorna trdnjava«. Nedaleč od tukaj je Carrara, mesto z znanimi kamnolomi, iz katerih prihaja marmor vrhunske kakovosti. Da je Carrara blizu so nam dala vedeti številna kamnoseška podjetja, ki smo jih videli ob cesti. Med drugimi je carrarski marmor uporabil tudi Michelangello, ki je iz takšnega marmorja izklesal skulpturo Davida.

Na vsakem koraku je moč videti, da danes Forte dei Marmi živi predvsem od turizma. Ob obali se vrstijo hoteli in posebej ograjene plaže. Prostega dostopa do obale praktično ni. Vsak košček obale nosi ponosno ime »Plaža ta in ta…«. Obala je mivkasta in nam, vajenim skalnatih obal, ni ravno vzbujala želje po kopanju. Plaže so bile prazne, a na reklamnih fotografijah je bilo moč videti, da je v poletnih mesecih ta kraj, še posebej plaže, zelo podoben mravljišču.

Naslednje jutro nas je dočakalo oblačno vreme. Z neba so padale posamezne kapljice. Predno smo se podali na pot smo se opremili z dežniki, upajoč, da jih pravzaprav sploh ne bomo potrebovali.

Zapustili smo hotel in se z avtobusom zapeljali v mesto La Spezia, ki je v italijanski deželi Liguria. V pristanišču smo vstopili na ladjo, ki nas je popeljala vzdolž obale, ob mestih, ki jih s skupnim imenom imenujejo »Cinque Terre«.

Cinque Terre so ozek obalni pas, dolg 18 km. Tu je razporejenih 5 vasic, ki so videti kot bi bile prilepljene na strme klife. Tako, kot so slikovite in pisane večnadstropne hiše razporejene v ozkih in strmih terasah, tako so razporejene tudi njive, predvsem vinogradi. Od leta 1977 so Cinque Terre skupaj s parkom Portovenere južno od njih uvrščene na UNESCOv seznam kulturne dediščine.

Ladja je iz pristanišča zaplula na rahlo valovito odprto morje. Pihal je veter in s sabo nosil nekaj dežnih kapljic. Medtem, ko je ladja plula, nas je iz zvočnika glas v več jezikih opozarjal na dejstva in podrobnosti o mestih in naravnih znamenitostih, mimo katerih smo se peljali. Ladja je pristajala v posameznih mestih. Bilo je očitno, da ladja služi tudi kot lokalno prevozno sredstvo.

Peljali smo se in pristajali v mestih Riomaggiore (na sliki), Manarola, Vernazza in na koncu smo pristali v Monterosso al Mare. Iz ladje smo videli tudi vasico Corniglia, ki je srednja izmed pet vasic. Umeščena je na hribu nad morjem, do nje pa možen dostop samo s kopenske strani.

Posebno pozornost je pritegnila kopica hiš nad strmo obalo: Monesteroli. To je samostan, ki je nekoč imel dostop samo z morske strani. Od morske obale do njega skozi mediteransko makijo pelje naravnost navkreber 700 stopnic. Ob stopnišču ni ograje, zato je pri hoji navzgor ali navzdol potrebna precejšnja mera fizične zdržljivosti in zbranosti.

Ko smo pristali v Monterossu, nas je pozdravilo nekaj kapljic dežja. Oblaki so sicer bili prisotni, a dežnikov kljub temu nismo več potrebovali. Kljub temu, da je oktober, je v mestu  bila nepopisna turistična gneča. Kako ta in naslednji kraji, ki smo jih videli, prenesejo gnečo na višku sezone, si nismo znali predstavljati.

Ob določenem času smo se zbrali in napotili proti železniški postaji. Vlak se je ustavil za kratek čas. Vrata so se že začela zapirati in bilo je treba večkrat pritiskati na gumb za odpiranje vrat, da smo vsi lahko vstopili, sicer bi se vrata zaprla in vlak bi odpeljal.

Zapeljali smo se do Vernazze. V tem mestu je postaja praktično sredi mesta. Sprehodili smo se do pristanišča. Bili smo presenečeni, koliko slovensko govorečih turistov smo v tem mestu videli.

Povzpeli smo se na grad Castello Doria, ki dominira nad mestom. Od tod je bil čudovit razgled na okolico, mesto pod nami in na širno morje pred nami. Na poti na grad in z njega smo se z mimoidočimi srečavali v ozkih, komaj za eno osebo širokih uličicah.

Bil je čas kosila. Nam pa se je bližal čas odhoda na vlak, zato ni bilo časa za kosilo in posedanje po lokalih. S težavo smo našli lokal, v katerem so nam bili pripravljeni postreči samo pijačo.

Povzpeli smo se na železniško postajo. Tu se je že gnetla množica čakajočih. Železničarka, kljub temu, da je bila že precej v letih, je uspešno sama vzdrževala red na postaji in z razporejanjem čakajočih vzdolž tirov poskrbela, da bodo vsi potniki lahko vstopili na prihajajoči vlak. Med čakajočimi  je bilo tudi precej slovenskih turistov. Vsi skupaj smo se uspešno vkrcali na vlak in se zapeljali proti La Speziji.

V deželi Liguriji je La Spezia za Genovo drugo največje mesto. Od nekdaj je to mesto bilo pomembno pristanišče, med drugim tudi pomembna  pomorska vojaška baza, kar je tudi danes.

Med sprehajanjem po ulicah smo z zanimanjem opazovali drevorede pomarančevcev. Očitno je, da so tukaj pomaranče nekaj čisto običajnega. Na ulicah smo videli dolge drevorede, ki so imeli krošnje oblikovane v kocko.

V popoldanskih urah nas je avtobus odpeljal do našega hotela v Forte dei Marmi.

Do večerje je bilo še nekaj časa. Na dvorišču hotela smo opazili množico zaklenjenih koles. Odločili smo se, da bi s kolesi malo raziskali bližnjo okolico. Ogledali smo si strogi center mesta in sprehajalni pomol. Nato nas je zamikala kolesarska steza, ki je speljana pred vhodi v kopališča ob morski obali. Morska obala je samevala, le tu pa tam je bilo videti kakšnega sprehajalca. Vzeli smo si nekaj časa in uživali ob čudovitem sončnem zahodu, ki je s tisočimi barvami pobarval nebo, morje in okolico.

Široka kolesarska steza ob glavni cesti pred kopališči je dolga in neprekinjena kilometre in kilometre. Lagodno vožnjo ne prekinjajo semaforji in prehodi za pešce. Dejansko je vzdolž celotne kolesarske steze prednost dana kolesarjem. Škoda je le, da smo imeli premalo časa, da bi se morda zapeljali do Viareggia, ki je dobrih 15 kilometrov stran.

Sledila je večerja, na kateri smo v prijetni družbi obujali spomine na danes videne kraje, pa tudi na dogodke, ki smo jih imeli na prejšnjih izletih. V prijetnem klepetu je tudi polnoč prehitro prišla.

7. oktobra zjutraj smo se poslovili od hotela in Ligurske obale. Avtobus nas je iz Toscane, kjer je Forte dei Marmi, peljal skozi Ligurijo v Emilijo-Romanjo, kjer nas je nedaleč od Parme čakal obisk sirarne, v kateri proizvajajo slavni sir parmezan.

Iz glavne ceste je avtobus zapeljal po lokalni cestici, široki komaj za en avtobus. Na cesti nas je čakalo presenečenje: tik pred sirarno nam je nasproti pripeljal avtobus z novomeško registracijo! Oba voznika sta poiskala majhno razširitev in nato uspešno izpeljala vožnjo drug mimo drugega.

Sirarna »San Pier Domiani« je družinsko podjetje, ki posluje od leta 1962, V sirarni so nam opisali postopek izdelave sira parmezana. Videli smo sire v različnih fazah proizvodnje in zorenja. Razložili so nam, da je vsak korak proizvodnje parmezana skrbno nadzorovan od strani konzorcija proizvajalcev parmezana. Nadzorovani so vsi koraki, od paše za krave do večletnega zorenja sira. Obisk smo zaključili v trgovini sirarne, kjer smo lahko kupili nekaj tukaj pridelanih dobrot. Prostor pred sirarno smo izrabili za skupni spominski posnetek.

Avtobus nas je nato zapeljal v deželo Lombardijo, v Mantovo, mesto, ki ima za sabo štiri tisoč let zgodovine. Mesto leži ob reki Mincio. Obkrožajo ga jezera, tako da je videti kot polotok. Včasih je to mesto bilo otok, ki so ga obkrožala jezera in mu tako ponujala zaščito. Dostop do mesta je bil preko dveh mostov. Sedaj je mesto podobno polotoku umeščenem med dvema jezeroma. Mesto ima burno vojaško zgodovino in je pogosto sodelovalo v bitkah. Kljub temu je mesto imelo dovolj časa, da je razvilo močno kulturno in znanstveno življenje. Številne čudovito okrašene in razkošne stavbe, nekoč palače, danes muzeji in galerije, pričajo o bogati zgodovini mesta.

Ogledali smo center starega mesta in si privoščili požirek osvežilne pijače. Ko smo se sprehajali proti centru mesta smo na trgu Piazza Sordello šli mimo Vojvodske palače, ki jo je na višku svoje moči zgradila plemiška družina Gonzaga.

Na trgu  Piazza delle Erbe (dobesedno: zelenjavna tržnica) je urni stolp, katerega mehanizem iz leta 1473. Konstruiral jo je Bartolomeo Manfredi, znanstvenik – mehanik, matematik in astrolog na dvoru družine Gonzaga. Poleg ur kaže še lunine mene, dneve v tednu in lego sonca v zodiačnih znamenjih. O vrhunski kakovosti izdelave priča dejstvo, da po tolikem času ura še vedno deluje. Sedaj je v tej stavbi Muzej časa in meril.

Poleg stolpa z uro je rotonda sv. Lovrenca, ki so jo začeli zidati pred tisoč leti. Vmes je doživljala nekaj rekonstrukcij. Danes je odprta kot župnijska cerkev.

Na sosednjem trgu Piazza Andrea Mantegna stoji bazilika posvečena sv. Andreju. Čudovito okrašena stavba sodi med najpomembnejša dela renesančne arhitekture nastalih v 15. stoletju v severni Italiji. V kripti v kleti cerkve naj bi imeli shranjeno kapljico krvi, ki jo je s tal pobral rimski vojak Longinus, potem, ko je Jezusa na križu zabodel s sulico.

Odpravili smo se proti postaji, kjer smo vstopili v avtobus. Čas, namenjen postanku avtobusa je odmerjen v sekundah. Obstajal je že dvom, ali smo v sekundah odmerjen dovoljen čas postanka presegli ali ne. Če je čas bil presežen, bo voznik zvedel kasneje, s pisemsko pošiljko s kaznijo… Avtobus je zapeljal proti Sloveniji. Potovali smo skozi Benečijo in Furlanijo. Od potovanja smo vsi bili fizično utrujeni, a vendar dobre volje ni zmanjkalo. Kmalu se je skozi avtobus širilo petje, ki smo mu vsi pridružili. Dobre volje, polni vtisov, smo prišli v Slovenijo. Nabralo se je toliko spominov, toliko vtisov, toliko dobrih in lepih misli, da komaj čakamo naslednji izlet.

 

Zato, ob letu osorej….

 

Po svojih spominih zapisal

Zlatko Matič