Intervju: “Brez fotoaparata nikamor”
V naših vrstah »skrivamo« kar nekaj odličnih fotografov. Med njimi tudi letošnjega zmagovalca mednarodnega fotografskega natečaja IPE, v kategoriji policijskih motivov. Milan Tomažin je član IPE že od ustanovitve regionalnega kluba v Ljubljani, v policiji pa je zaposlen že več kot 30 let.
Milan, uspelo ti je povezati dve ljubezni – policijsko delo in fotografijo.
Res je, v Policiji sem zaposlen od leta 1987. Po kadetski šoli sem se zaposlil v Zaščitni enoti Milice, ki se je potem preimenovala v Specialno enoto. Praktično celotno kariero sem opravljal delo potapljača, obenem pa sem se vedno rad ukvarjal tudi s podvodno fotografijo.
Se spominjaš, kdaj si v roke prvič prijel fotoaparat?
Fotografija me zanima nekje od 5. razreda osnovne šole, ko sem prvič obiskal fotografski tečaj.
Ob fotografskih izkušnjah pa so prišli tudi prvi natečaji?
Na natečaje ne pošiljam veliko fotografij, sem pa kljub temu prejel kar nekaj priznanj, tudi mednarodnih, še posebej za podvodno fotografijo.
Tisti, ki kdaj radi pokukajo na tvoj Facebook profil, lahko tam opazijo tudi fotografske utrinke s potovanj.
Rad potujem, še posebej z motorjem, tam v oddaljenosti kakšnih 1.000 kilometrov, kamorkoli, samo da je veter v laseh. Z motorjem sem se denimo podal po Jugoslaviji, na Grossglockner, lepe spomine imam na Italijo.
In najljubša motoristična trasa?
Jadranska magistrala.
Katera tvoje potovanje pa je bilo najbolj drzno, eksotično?
Definitivno po Tanzaniji, ki ji je sledilo 24 ur vožnje s katamaranom do otoka Pemba. Ravno v času našega obiska so imeli tam težave s pirati, njihov napad se je končal celo s smrtnimi primeri. Obiskal sem tudi Indonezijo, pa Brazilijo, kjer sem fotografiral kajtarje. Lepe spomine imam tudi na Kubo in tamkajšnje prebivalce.
Je katera destinacija še posebej privlačna za fotografe? Kam bi še odpotoval?
Motive najdeš povsod, kamorkoli greš. Vedno kaj najdeš. Vleče me sicer na islandske gejzirje, le svojo drago moram še prepričati, saj ima bolj rada tople kraje, ali pa na Škotsko, Irsko.
Kakšno opremo pa imaš vedno s seboj?
Poleg fotoaparata ali celo dveh, mora biti seveda zraven tudi stojalo. Pa različni objektivi, barvna karta. Ko se odpravim na potovanje, je vsaj polovice opreme fotografske. V Tanzanijo je z menoj potovalo za 80 kilogramov opreme, ker sem se tam podal tudi pod vodo. Sicer pa imam običajno na potovanjih s sabo še piščalko, kompas in nepremočljiv nahrbtnik.
Kakšne pa so posebnosti podvodnega fotografiranja?
Podvodna fotografija je zelo zanimiva in hkrati zahtevna. Paziti moraš na luč. Če fotografiraš na kopnem, in ne sneži, je ozračje čisto in bo takšna tudi fotografija. če bi zunaj fotografiral z bliskavico med sneženjem, bi bilo na fotografiji vidnih kup snežink. Pod vodo pa so delci konstantno prisotni in fotografiranje z osvetlitvijo nujno. Vedeti moraš torej kako jih osvetliti. Če ne bi imeli s seboj luči, bi fotografije izgledale sivo, modro. Je pa to drag šport, ki zahteva celega človeka. Vedno iščeš kraje, ki so nekaj posebnega, za to moraš ogromno potovati, in za eno dobro fotografijo gre en kup energije. Druga plat medalje je tudi to, da se takšne fotografije pogosto ne ceni. Sem pa med vsemi fotografijami še najbolj ponosen prav na podvodne – te sem tudi že razstavljal na mednarodnem nivoju, in sicer tako, kot so nastale – kar pod vodo.
Kako pa je nastala zmagovalna fotografija na IPA natečaju?
Nastala je med usposabljanjem Specialne enote na slovenski obali. Fante sem fotografiral med njihovim treningom dostopa na ladjo, med plezanjem, s 400 mm objektivom, zato da sem kar najboljše prikazal razmerje med verigo, potapljači in višino med morjem ter premcem ladje.
Kako pa je z obdelovanjem fotografij?
Fotografije je treba obdelati – tako kot včasih, ko si film razvil, je treba razviti tudi digitalno fotografijo. Sam pri tem poskušam biti čim bolj »naraven«, popravim ostrino, belino, se dotaknem histograma, zapolnim črnine, fotografijo raztegnem, posekam, in jim dam nek svoj pridih. Gredo pa nekateri precej dlje, na primer popravljajo obraze ali fotografijo čistijo.
Se za fotografijo navdušujejo tudi otroci?
Za klasično fotografijo ne, bolj s telefoni, a to zame ni tista prava fotografija.
