IPA znak, kot ga je narisal Arthur Troop leta 1950
Že pred II. svetovno vojno, še bolj pa po njenem koncu, so bile vezi med vladami in uradnimi institucijami držav obremenjene z nezaupanjem, zamerami in celo sovraštvom. To vsekakor ni bil idealen čas za sklepanje prijateljstev med pripadniki različnih narodov, tvorno sodelovanje ali medsebojno pomoč. Stanje se je odražalo seveda tudi v odnosih med policijami, predvsem v počasni izmenjavi podatkov, vrsti administrativnih ukrepov in zapletov, ki jim je bilo potrebno zadostiti, preden je zaprosilo za podatke sploh zapustilo matično državo, enake ovire so bile tudi pri preverjanju in odgovorih na zaprosila.
Skoraj utopično je bilo pričakovati, da bi v takih razmerah sodelovanje lahko potekalo na podlagi prijateljstva in medsebojnega zaupanja, kaj šele, da bi se policisti medsebojno obiskovali ali družili. Kljub razmeram pa so se našli entuziasti, ki so imeli ideje, kako povezati policiste različnih držav na temelju medsebojnega prijateljstva in razumevanja, kako najti poti za ažurno izmenjavo nujno potrebnih informacij in tudi spoznavanje različnih ureditev, kultur in utrjevanje prijateljstva.
Edini, ki se je upal javno izpostaviti z zgornjimi idejami, je bil narednik angleške policije Arthur Troop, ki si je že dopisoval z enako mislečimi policisti in prijatelji z Nizozemske, Danske, Norveške, Švedske, Finske, Belgije, Gane, Grčije, Nemčije in Francije. To je bilo, upoštevajoč takratne razmere, kar korajžno. Še posebej, ker je njegova ideja temeljila na utrjevanju osebnega in družinskega prijateljstva med policisti različnih držav in ureditev.
Že 12. avgusta 1949 je Arthur Troop v policijskem glasilu »Police Review« objavil članek, v katerem je opisal idejo o ustanovitvi »Mednarodne prijateljske policijske organizacije«, ki bi združevala policiste iz različnih držav, ne glede na rang oziroma položaj, ki bi imela svojo lastno organizacijo v vsaki pridruženi državi, člani pa bi imeli članske izkaznice in bi plačevali članarino. Nacionalna združenja bi imela svoje nacionalne kongrese, vsako leto pa bi organizirali mednarodni kongres v enem od glavnih mest članic organizacije. Organizacija naj bi imela tudi svoje mednarodno vodstvo, za kraj prvega kongresa pa je predlagal kar London.
Združenje naj bi spodbujalo povezovanje in sodelovanje med člani, medsebojno obiskovanje članov in njihovih družin, mednarodne športne in druge dogodke, mednarodne policijske knjižnice in muzeje. Ker ni vedel, kakšne bodo reakcije, predvsem tudi zaradi nasprotovanja nekaterih vodilnih v policiji, se je podpisal s psevdonimom »AYTEE« in zaprosil bralce za mnenje. Že po dveh tednih je bil odziv zelo spodbuden in tolikšen, da je zopet objavil članek, tokrat s svojim polnim imenom in naslovom bivanja, kamor je nato prejemal vso pošto.
Prvi funt članarine je plačal Arthur Troop 9. septembra 1949, 1. januarja 1950 pa je postal tudi uradno prvi nacionalni in mednarodni član organizacije in imetnik izkaznice št. 1. Zato 1. januar 1950 štejemo za datum uradne ustanovitve Mednarodnega policijskega združenja – IPA.
Arthur Troop, ustanovitelj IPE
Kot prva država je svojo nacionalno sekcijo ustanovila Velika Britanija leta 1950, sledilo pa je še nekaj držav. Prvi mednarodni kongres IPA pa ni bil v Londonu, temveč, 16. in 17. septembra 1955, v Parizu. Na tem kongresu so bile v mednarodno združenje tudi formalno sprejete sekcije držav, ki so bile do tedaj uradno ustanovljene tudi v matičnih državah, in sicer: Belgija, Francija, Nemčija, Irska, Nizozemska, Norveška, Švica in Velika Britanija. Za prvega mednarodnega predsednika je bil izvoljen M. A. Roches iz Francije, za prvega podpredsednika A. Smyers iz Belgije, drugega podpredsednika Dr. T. Mommsen iz Nemčije, generalni sekretar je postal ustanovitelj Arthur Troop, njegov pomočnik J. Ternet iz Francije, blagajnik pa M. Logean iz Švice.
Že v ustanovnem statutu je bilo določeno, da bo mednarodni kongres vsaka tri leta, vmes pa vsako leto konferenca mednarodnega izvršnega sveta (IEC), katerega člani so vse ustanovljene in mednarodno sprejete sekcije. Vsaka sekcija ima enega delegata in tako tudi en glas. Med kongresi IPO vodi mednarodni izvršni biro (PEB), katerega člani so izvoljeni na kongresu s tajnim glasovanjem. Do sedaj še nobeno leto ni bil izpuščen noben kongres, niti ne IEC konferenca. Arthur Troop je ostal mednarodni generalni sekretar štiri mandate, in sicer do leta 1967, od tedaj pa do svoje smrti dne 30. 11. 2000 je ostal član PEB-a, s statusom ustanovnega člana. Sedež IPE je bil določen v Švici, kjer je ostal še do danes.
Kaj naj bi bila vodilna nit, ki bi povezovala člane IPE oziroma temeljna ideja ali moto, si je Arthur Troop dolgo razbijal glavo, nato pa se je skupaj s prijatelji in prvimi IPA člani odločil, naj bo moto v latinščini, in sicer »Servo per Amikeco«, ki se ga da na poljuden način prevesti v vse svetovne jezike in naj bi pomenil: »Služiti prijateljstvu« ali dobesedno: »Služiti za prijateljstvo«. Moto je še do danes ostal nespremenjen.
Cilji združenja se od same ustanovitve niso spremenili. Določba v mednarodnem statutu, ki pravi, da je IPA neodvisno, nepolitično in nevladno telo, v katerega se lahko združujejo vsi aktivni ali upokojeni policisti nacionalnih sekcij, ne glede na rang/položaj, spol, raso, barvo, jezik ali veroizpoved, ostaja še danes temeljno sporočilo organizacije. Enaka je ostala tudi določba, da je IPA zavezana spoštovanju vsebine Univerzalne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah iz leta 1948.
Uradni jeziki v združenju so postali: angleščina, francoščina in nemščina, španščina in ruščina. Vse gradivo mednarodnega združenja se je tako dolga leta zbiralo v prostorih IPA sekcije Velike Britanije v Nottinghamu, ki je kasneje postal tudi formalni Mednarodni administrativni center IPA. Trenutno Mednarodno policijsko združenje IPA združuje več kot 369.000 članov iz 68-ih držav in 6-ih kontinentov.
Poleg povezovanja sekcij in druženja članov IPA preko formalnih oblik pa so se, predvsem s porastom števila sekcij in članov, izoblikovale tudi neformalne povezave med sekcijami, ki so prerasle v vsakoletna srečanja na regionalnih nivojih. Slovenija tako vsako leto sodeluje na srečanju IPA mediteranskih sekcij, IPA srednjeevropskih in vzhodnoevropskih sekcij, oblikuje pa se tudi že vsakoletno srečanje IPA sekcij EU. Sekcije, ki delujejo na ožjem prostoru, so med seboj namreč bolj povezane, imajo pa tudi podobne interese in običaje. Vsako tako srečanje še bolj utrdi sodelovanje med sekcijami in pomaga k bolj pristnim odnosom ter skupni pomoči svojim članom.
Pomembna je tudi pomoč ob naravnih in drugih nesrečah, pri izmenjavi in srečanju mladih, potovanjih, športu, izobraževanju, obiskih tujih držav in podobno. Pomoč se odraža tudi pri službenih zadevah. Stiki med policijami in njihovimi predstavniki se hitreje vzpostavljajo, so pristnejši, nujne informacije pa velikokrat potujejo hitreje.
