Tradicionalni pohod na Triglav

V ranem jutru smo se začeli vzpenjati po gozdni, dokaj strmi poti. Nahrbtniki so bili težki, a mi smo vzdržali pritisk, saj so bila pričakovanja velika. Po klančku gor, po klančku dol smo se sprehodili nad planino Konjščica in prispeli do našega prvega postanka pri Jezercu, majhni dolinici med Viševnikom, Malim in Velikim Draškim vrhom in Toscem. Ko smo se odžejali in naužili lepot narave, smo se odpravili proti Studorskem prevalu, ki se dviga dobrih dvesto višinskih metrov nad Jezercem. Od tu naprej pa nas je pot vodila po pobočjih Tosca.

Sama pot ni bila strma, niti naporna, a je kar ni in ni hotelo biti konec. Končno smo na naše veliko veselje uzrli kraj, kjer smo se namenili zaužiti naš zajtrk – Vodnikov dom. Pri Vodnikovem domu smo si odpočili, pojedli sendviče in zaužili primerno tekočino. Ko smo odrinili smo ugotovili, da se je lagoden sprehod končal; pričel se je prvi resnejši vzpon. Za nami je bilo že nekaj ur hoje, nahrbtniki so bili še vedno enako težki in mi smo pričeli kazati znake utrujenosti. Po skalnati poti smo prispeli do naslednjega postanka – Konjskega prevala, ki je dobil svoje ime po konjih, ki so iz Krme oskrbovali tako Planiko kot Kredarico. Na Konjskem prevalu smo si privoščili drugo okrepčilo, naredili nekaj fotografij in se odpravili naprej po poti prek Kalvarije. Kdor je že hodil po njej ve od kod ji ime. Pot je strma, kamenje se ti melje pod nogami. Srečali smo se tudi s prvimi klini in zajlami.

Po naporni hoji smo končno prispeli do koče na Kredarici, kjer smo takoj zagledali znane obraze pohodnikov, nekdanjih sodelavcev in sošolcev. Tega dne je bil namreč organiziran 22. tradicionalni pohod na triglav za zaposlene v policiji. Sledil je odmor, okrepčilo, pogovor ter priprava na vzpon na vrh.

Kljub tremi in malo straha smo se med številnimi klini in zajlami prebijali naprej proti vrhu. Pogled v dolino je bil vratolomen zaradi česar je bil adrenalin kar visok. Z njegovo in z medsebojno pomočjo pa smo prispeli do Malega Triglava, ter po skalnatem pobočju na vrh do Aljaževega stolpa.

Odprl se nam je čudovit razgled, ki je kar klical po fotografiranju. Ko smo zadokumentirali naš prihod na najvišji vrh Slovenije, smo pričeli dokumentirati še naš krst, saj je z nami bila naša članica Leja, ki se je vzpona udeležila prvič. Po potešitvi uspeha in veselja ter kratkem pogovoru z drugimi pohodniki, smo se po isti poti odpravili nazaj do koče na Kredarici, kjer smo se namestili v že rezervirano sobo.

Po krajšem počitku, smo se odpravili na večerjo. Jedi » na žlico« smo po zaužitih sendvičih močno pogrešali. Sledil je govor organizatorja tradicionalnega pohoda, pozdrav našim kolegom iz SLO, in prav tako iz BiH, s katerimi smo še dolgo v noč ob glasbi, plesu in zmerni pijači, izmenjavali izkušnje, zgodbe in anekdote iz naših življenj.

Jutranje, zgodnje vstajanje po napornem dnevu in noči je bilo naporno. Po zaužiti primerni količini kave in zajtrka, se je naša mala skupinica odpravila na izhodiščno točko. Med potjo smo ponovno slišali veselo žvižganje svizca. Pot navzdol je bila prav tako naporna vendar tega nismo čutili, saj so nas nekatere izjave naše Leje kot je ta, »BOLI ME CELI ČLOVEK«, spravljale v tak smeh, da smo se morali posebej osredotočiti na zajle in kline, da ne bi komu od smeha spodrsnilo.

Vsi smo se varno in zadovoljni vrnili domov, za kar je zaslužen vsak posameznik s svojo poslušnostjo in disciplino, prav tako naš vodič, ki nas je dodobra seznanil z navodili in napotki, ki so zelo pomembni pri tako zahtevnem vzponu. Ob slovesu smo si obljubili, da se bomo še naprej dogovarjali in odpravljali na različne pohode, kjer bomo skušali privabiti še več IPA članov.

Še enkrat hvala vsem, vidimo se na naslednji turi.

Tome Petreski